Kratek opis tistega kar se je zgodilo

S Slavcem sva planirala potovanje po celinski Grčiji že nekaj časa. Jaz sem bil zagret za potovanje s trajektom tja in nazaj, a na njegovo prigovarjanje sva se odločila za varianto po celini. Zaradi dolžine poti, sva se odločila za avtocesto preko Hrvaške, SCG in FYRM, nato pa ogled vseh pomembnejših znamenitosti celinske Grčije in povratek po isti poti domov. 

Pot naju je vodila po avtocesti preko Zagreba, Sl. broda, Beograda in naprej proti Nišu. Razen tega, da so mi na hrvaški bencinski natočili "preveč" goriva (števci kažejo po njihovo in seveda malo več - namesto cca 12 l, sem natočil cca 15l), je bila pot OK. Kot je to že običaj, so cestne oznake slabe in šele nekaj km pred mejo s SCG, se pojavi prva tabla, na kateri je napisana smer Beograd. Na meji s SCG, sva ob menjavi denarja naletela na prijaznega možakarja, ki nama je ponudil zastonj prenočišče v okolici Niša. Ker sva planirala prvi dan nekoliko daljšo pot, sva se la zahvalila in odšla dalje.

Po nekaj kilometrih iz BG, sva ob cesti naletela na Restoran TITO. Slavc, je zadevo seveda fotografiral (kar z odstavnega pasa avtoceste), kar ni ušlo budnemu očesu policistov, ki so naju poklicali na počivališče. Človek ne more verjeti, kakšna prijaznost je v teh ljudeh. Izmenjali smo nekaj besed, nato sva si ob kavici ogedala notranjost, ki spominja na majhen muzej polpretekle zgodovine. Slike maršala, zastave, doprsni kip in celo knjige E.Kardelja. Ko sva odhajala, sem hotel na skrivaj fotografirati Slavca z enim od policistov, pa se mi je sprožil fleš. Takoj so bili za skupinsko fotografiranje in upam, da se bodo oglasili po e-pošti.    

Prespala sva v motelčku ob avtocesti približno 15 km pred mejo SCG - FYRM. Prenočišče je bilo bolj tako tako( 15 € po glavi), sva pa motorje lahko spravila pod streho in ključ, kar tudi ni slabo. Postavila sva jih pred "šank" v restavraciji. Zjutraj sva že zarana krenila dalje in se prvič ustavila ob arheološkem najdišču Stobe. Mesto je nastalo na začetku našega štetja, pod njim pa se po izdelanih sondiranjih nahajata še dve starejši naselji. Čudoviti mozaiki, ki jih Slavc že pozna iz preteklih potovanj, so bili žal še pokriti (zimska zaščita), zato sva si ogledala le tisto, kar očem ni skrito

Do grške meje sva prišla hitro, na samem prehodu pa katastrofa. Slavčev motor ni hotel startati. Po krajšem pregledu in šravfariji, je ugotovil, da je crknil rotor alternatorja. Na prehodu, naju je dohitel par iz Jesenic na rdečem BMW K 100 RT. Povedala sta, da so ju po poti do tja 5 x ustavili policisti, 1x sta tudi plačala kazen za nepravilno prehitevanje. Naju s Slavcem, so policisti ob cesti samo lepo pozdravljali in tako je ostalo do samega konca potovanja.

Odločila sva se, da poskusiva prespati nekje blizu Soluna (Thessaloniki) in poskusiva najti nadomestni del. Tako sva Pred Solunom obrnila v desno in pristala v manjšem mestecu Chalkidon. Parkirala sva pred hotelom Halkidona na samem začetku mesta. V hotelu so čistili spodnjo etažo in ga pripravljali za otvoritev, ki bo čez nekaj dni. Več kot prijazni lastnik Fotis, nama je razkazal vse sobe (14) in priznati moram, da je hotel eden lepših, kar sem jih videl. Vsaka soba je opremljena v drugem stilu in z veliko okusa. Postregli so nama s frapejem (ledena kava) in nama v sosednjem hotelu našli prenočišče za 15 € po osebi . Hvala Fotis, upam da se bo oglasil po e-pošti.

Slavčev motor sva pustila v hotelski garaži in se odpravila v bližnjo Pelo, da vidiva vsaj delček bogate Grške zgodovine. Žal sta bila najdišče in muzej zaprta, zato sva si lahko ogledala le zunanjost.

Ker je bil dan še dolg, sva se odpeljala še do Edese, kjer je ogleda vreden slap. Vožnjo mojega motorja sem prepustil Slavcu, jaz pa sem fotografiral z zadnjega sedeža. Nikjer po poti v Grčiji nisva plačala parkirišča, prodajalci ob štantih in v trgovinicah so bili do naju prijazni, tudi če sva le ogledovala ponudbo in jo fotografirala. Mogoče bi se morali naši turistični delavci malo sprehoditi po Grčiji in se naučiti abecede turizma.

Posebno poglavje si zasluži tudi promet. Prehitevanje na dvojni polni črti je tudi za tovornjake vsakdanjost, omejitve na 50 km/h v naselju ne upošteva nihče. Kljub temu, promet teče gladko in brez težav tudi v mestih, kjer je razmeroma zelo gost. Vozniki neprestano trobijo a kaže, da se pri tem bolj zabavajo kot razburjajo.

Angleščina je dovolj dobra za sporazumevanje, saj jo govori večina prebivalcev.

Edeso sva obiskala, ker kam daleč z enim motorjem ni bilo za hoditi. Od najinega hotela v Halkidoni je Edesa oddaljena približno 70 km.

Ob povratku v Halkidono, sva se še malo sprehodila po ulicah mesteca in našla odličen giros. Postržen v sendviču, je stal 1.80 € in moram priznati, da je ena boljših jedi, ki sem jih jedel. Večer sva zaključila kmalu, saj so naju skrbi glede popravila in pot kmalu pripravile do spanca. Soba v hotelu je bila solidna, kar pač za 15 € po osebi lahko pričakuješ. Topla voda WC TV in klima (ta verjetno za doplačilo). V primerjavi s prenočiščem prejšnje noči je bilo to pravo kraljestvo.

Jutro sva začela z girosom, tam, kjer sva zaključila prejšnji dan. Takoj po zajtrku sva sedla na motor in se podala v Thessaloniki, po naše Solun. Po krajšem iskanju in spraševanju, sva la našla centralno skladišče in servis BMW v bližini letališča. Čeljusti so nama padle dol, ko je prijazni trgovec povedal ceno 407 € za rotor. Pet minut sva si vzela za premislek a mislim, da ni bilo niti potrebno. Slavc je imel izpraven rotor doma in tako je padla odločitev o povratku. Z mešanimi občutki se sedl na motor in odpeljala sva se nazaj v Halkidono. Zaradi razmeroma pozne ure, sva zopet s Fotisovo pomočjo našla avto električarja, katerega delavnica je izgledala kot iz časa med 1. in 2. svetovno vojno. V manjših dveh zabojih je imel v delavnici kokoši, in še kaj bi se našlo. Midva sva se bolj posvetila policijskemu motorju, ki je čakal na mojstra. Na hitro smo na Slavčev motor zmontirali večji avtomobilski akumulator, napolnili še originalnega, se pofotkali in že sva se odpravila proti Igoumenitsi.

Na mojo srečo, je na poti vsaj Meteora. Slavc je bil kljub pozni uri, pripravljen na krajši ogled. Čudo narave, kar naenkrat zraste iz pokrajine. Žal naju je čas tako priganjal, da sem si vso to lepoto lahko ogledal le s kotičkom očesa. Za ogled Meteore potrebuješ vsaj en dan, ne pa 2 uri, kot sva jih imela midva.

Morala sva hiteti, saj naju je do končnega cilja ločilo še več kot 200 km. Nisva vedela, kako dolgo bo Slavc lahko vozil z lučmi kar na akumulator. Ogled sva zaključila prehitro in se nato še hitreje pognala proti Katarapasu, ki je nekoliko višji od Vršiča. Cesta od Kalambake do Joannine onstan Katarapasa je en sam ovinek. Cesta je skozi vseh sto in nekaj km speljana iz ovinka v ovinek in tudi težave s Slavcevim motorjem mi niso mogle pokvariti tega užitka. Ko sva prispela Do Joannine se je počasi pričelo temniti. V trdi temi sva se ustavila še na večerji. Kar je pač je sva rekla in obilna grška solata je teknila kot le kaj. Igoumenitza naju je sprejela že skoraj sredi noči. Prispela sva krepko po 22.00 uri . Agencija za prodajo kart za trajekt je bila seveda še odprta in prijazna uslužbenka nama je pokazala še bližnji poceni hotel. Zopet 15 € po osebi , tokrat z malo manj elegance a vseeno OK.

Zjutraj sva malo zaspala, zato ni bilo časa za pohajkovanje. Spila sva jutranjo kavico in se odpeljala v pristanišče. V pristanišču sva imela še krepko uro časa, ker je trajekt zamujal. Izkoristila sva jo za polnjenje dodatnega akumulatorja, ki sva ga premontirala na moj motor, nato pa sem z njim izvajal osmice po pristanišču. Mimogrede se je nabralo kar nekaj km in števec na motorju se je ustavil pri 111000 km. Bravo BMW-jček, še vsaj enkrat toliko jih bova naredila skupaj.

Trajekt Kriti II je za naše razmere kar velik. Dolžina nekaj čez 180 m, krca cca 1100 potnikov in 750 vozil, motorji pa mačji kašelj, če se prav spomnim nekje okoli 42.000 HP. In pričela sva predzadnjo etapo v najini kratki dogodivščini. Plovba je trajala okoli 25 ur. Spanje tako, kot bi ležal na velikem vibratorju, v spalnici pa nisva mogla ugasniti luči. K sreči se je hitro prikradlo jutro in bližal se je pristanek v Benetkah.

Malo nam je zatajila logistika. Nesporazum med Slavcem in reševalno ekipo (Marko) - pripeljati je moral rezervni rotor je bil kriv, da sva se odločila, da poskusiva priti kar na našo stran in tam počakava na pomoč. Uspelo nama je in nekaj čez poldne sva se ustavila na bencinski črpalki Vogrsko. Po slabe pol ure, je bil tam tudi Marko z ... in rotorjem in Slavc je že veselo šraufal.

Pa nasvidenje Grčija za letos in pozdravljena prihodnje leto.

Haristo Fotis in vsi neznani in prijazni potniki in domačini, ki sva jih srečala po poti. Haristo !