Moj današnji cilj so štirje prehodi v JV delu Slovenije. Začel bom na prehodu Imeno in zaključil na prehodu Rigonce, ki sem ga nedavno tega zaradi pomanjkanja časa izpustil, čeprav sem bil v neposredni bljižini.

V teh koncih sem bil tudi včeraj toda z avtomobilom in to ne velja. Danes je malo prometa, verjetno pa je tudi čas okoli kosila tak, da je večina raje za mizo, kot pa na cesti. Razmišljam o posnetku motorista, prikazanem na POP TV , ki je zapeljal pod avtomobil in jo na srečo odnesel le z lažjimi poškodbami. Le kje imajo pamet tisti , ki so pisali veljavni zakon o CPP in člene o izpitih za motocikle. Mi v zrelih letih omejeni na 350 ccm, mladini pa s 16 leti dirkalnike v roke. Kakorkoli že, o tem je bilo prelitega že toliko črnila, da je verjetno vsake kaplje škoda. Še večja škoda pa je vsake kaplje krvi, ki steče po naših cestah, še posebej, če je to kri mladih, ki se jim življenje šele začenja.

Kaj le žene nas ljudi v to, da izpostavljamo svoja in ogrožamo tuja življenja na cestah? Ali je iskanje adrenalinskih užitkov, kozarček preveč ali želja da prideč čimprej na cilj, opravičljiv razlog, da vzameš življenje?

Vse preveč je žalostnih zgodb v dnevnem časopisju in ostalih medijih, vse preveč tistih, ki odidejo in pustijo za seboj praznino v nas, ki ostajamo. Razmislimo o teh stvareh preden sedemo za volan ali krmilo in laže bo nam in tistim, ki jih srečujemo na cestah. Sam sodim med tiste motoriste (upam, da nas ni tako malo), ki po ovinkih ne drsamo s stopalkami po asfaltu. Vožnja z motorjem mi pomeni nekaj drugega kot iskanje samopotrditve da sem najhitrejši, da zmorem ta ali oni ovinek položiti bolje kot negdo drug. Zame je največ kar pričakujem od vožnje to, da sem na cesti svoboden in neogrožen, da režem veter in vijugam po ovinkih in opazujem okolico. Morda bi bilo res potrebno zgraditi dirkališče, kjer bi razgreteži lahko hladili »riti« v pesku ob ovinkih in nebi ogrožali drugih, toda prepričan sem, da bi številni še vedno raje divjali po cestah, saj je tam »zastonj«, pa še takoj za domačim pragom je.

Pa pustimo filozofiranje, sadaj sem na cesti. Pri Podčetrtku so ravno danes odprli nov vodni park. Kar s ceste opazujem zanimive tobogane. Tole bo vsekakor potrebno preiskusiti na lasni koži, si mislim in odvijugam dalje. Prehod Imeno je hitro za menoj. Na predlog policista, se odločim za nadaljevanje po Hrvaški. Kraji tu so mi manj poznani. Dolgo je že tega, kar sem bil tu nazadnje. Najbrž je bilo to v osnovni šoli ob obisku Kumrovca. Na nadvozu naredim še posnetek motorja, za spomin iz tujine.

Cestne oznake so tu poglavje zase. Seveda sem zgrešil pravilni odcep, saj se tabla za smer proti Bistrici ob Sotli, ki sem jo našel kasneje nahaja sredi manjšega naselja, ne pa ob glavni cesti. Končno najdem prehod. Iz poslopja, ki me spominja na nekakšno staro šolo se prikaže hrvaški policist. Počasi si me ogleda z vseh strani, posebej ga zanima zadnja stran motorja. Le kaj ima za bregom si mislim, pa hitro ugotovim. Sprašuje me, zakaj še vedno nisem prilepil nalepke SLO ? Po kratki debati, ga komaj prepričam, da me je najverjetneje z nekom zamenjal, saj sem sam prvič na tem prehodu in končno popusti in me spusti dalje. Spet sem na domačih cestah. Danes mi ne pride na misel še eno prečkanje meje.

Na naši strani na prehodu nič posebnega, pozdrav, žig in nasvidenje. Pokrajina je čudovita, ob prvi priložnosti, bom ta kraj obiskal kot sopotnik, da bom lahko preiskusil tudi žlahtno bizeljsko kapljico. Še dva prehoda sta pred menoj, Orešje in Rigonce pri Dobovi. Ti kraji so mi že bolj domači in proti domu se odpravim po lokalnih bližnjicah. Izognem se hitri cesti do Krškega, ki mi ne diši preveč. Danes srečujem bolj malo motoristov. Vožnja do doma je prijetna, čutim pa nekaj utrujenosti.