Danes je čuden dan. Ob 13.00 uri imam zmenek pri zobarju. Kar bo pa bo, si mislim in se odpeljem kar z motorjem. Vsaj malo veselja si bom privoščil z motorjem, pa čeprav le do Velenja si mislim. Poseg pri zobarju je hitro gotov. S polnimi usti tamponov in čudnim občutkom v čeljusti, zaradi anastezije, ki sem jo dobil, sedem na motor razmišljam. Namesto domov, bi lahko zavil na sever in obvozil kakšen prehod ali dva.

Brez oklevanja se oprimem zadane naloge. Brez načrta vožnje in zemljevida, se poiskušam spomniti, kje je prehod Holmec, ki je prvi v knjižici za Pavličevim sedlom. Malo na slepo zavijem proti avstrijskemu Pliberku in pridem točno na Holmec. Ura je taka, da na prehodu razen dveh tovornjakov in mene ni nikogar. S cariniki in policisti pokramljam o transverzali. Zanima jih vsak žig in nihče ne razume zakaj mi v Slovenski vasi ni uspelo dobiti žiga. Po prijetnem klepetu nadaljujem v smeri proti vzhodu. Opravim še z Vičem in nato dalje proti Mariboru. Ko se bližam Radljam, počasi dohitevam motorista. BMW ima nemško registracijo. Nekaj časa vozim za njim in ker vozi počasneje kot jaz ponavadi, ga prehitim. To pa Hansu očitno ni po godu in takoj me prehiti. Prav si mislim, samo vozi kot se spodobi. V Radljah oba zavijeva proti prehodu. Po prvih vijugah se počasi oddaljuje in mi izgine izpred oči. No po nekaj ovinkih ga ponovno pričnem dohitevati. Do vrha voziva sedaj eden za drugim. Na prehodu se seveda ločiva, saj jaz obračam nazaj. Spet sem v Radljah. Na križišču za trenutek obstanem in opazujem mladeniča, ki plezata v naravnem plezališču ob križišču. Nimam preveč časa za opazovanje njunih spretnosti, saj sem si zadal v načrt še tri mejne prehode. Cesta proti Mariboru se vleče kot jara kača ali kot bi rekel naš panonski mornar Đole »put se odmotava ko dugi sivi šal«.

Ob poti opazujem splave, s katerimi se lahko turistično popelješ po Dravi. Zanimiva turistična ponudba, a mene nekako ne mika preveč na to kalno vodo. Počasi mi popušča anestetik v čeljusti in spet se počutim normalno. Od Maribora krenem na sever proti prehodu Jurij. V spominu imam dolgo vožnjo izpred mnogo let, ko sem bil tam prvič. Danes mi kilometri minevajo hitro. Razgibana pokrajina in vijugasta cesta pripomoreta k temu občutku. Hitro sem na prehodu. Nazaj grede obrnem proti Šentilju v Zgornji Kungoti.

Po lokalni cesti, katere bankine so pred kratkim posuli z lepim belim peskom, se prebijam proti cilju. Obilica tega lepega peska je sedaj seveda tudi na cestišču. Še malo in že sem na Šentilju. Odpeljem se kar na stari prehod. Policist in carinik mi povesta, kje naj zavijem naprej za moj današnji zadnji prehod Trate.

Cesto proti Sladkemu vrhu obnavljajo. Spodnji obnovljen del je resnično lep in kot narejen za vožnjo z motorjem. Iz ovinka v ovinek se poganjam in uživam kar se da. Stari del ceste, ni več tako prijeten za vožnjo. Asfaltna površina je že dodobra načeta. Mimo Sladkega vrha se prebijam ob Muri proti Tratam. Na prehodu mi policistka prijazno pritisne žig v knjižico. Za trenutek pomislim, da bi odšel še do Radgone, a nekje moram narediti konec te ture. Ura je že pozna in če želim biti doma pred mrakom, je bolje, da obrnem proti domu.

Nazaj se odpravim preko Lenarta. Pokrajina tukaj je res lepa. Vse površine so obdelane. Lepo speljana cesta me pripelje do Lenarta in od tu dalje proti Mariboru. Če bi imel več časa, bi se zagotovo ustavil v gostišču Šiker, da pozdravim starega znanca, a danes mi s časom ne kaže najbolje. Brez predaha odpeljem mimo. Ustavim se pri Črnem lesu, da se javim domov. Dolgo sem že na poti in domačim ne želim vzbujati skrbi. Potem pa lepo po stari cesti skozi Slivnico proti domu. Bolj se bližam domu, bolj čutim vseh 300 in nekaj kilometrov na zadnji plati.

Zadovoljen sem z opravljenim. Danes sem pridobil šest novih žigov. Počasi a vztrajno se bližam cilju. Ali ga bom dosegel še letos ali ne, bo pokazal čas. Vsekakor so moje vožnje s to transverzalo dobile nov smisel.