SMT ali Slovenska Moto Transverzala - začenjam. Lepo vreme niti ni pogoj, da se odpravim na potep z motorjem, je pa dobrodošlo. Danes je poseben dan, saj začenjam z obiskom prvega mejnega prehoda na moji SMT. Za pot proti Čatežu bi lahko zapisal, nič posebnega, če pred menoj nebi bilo prenapetega voznika avtomobila, mi zadaj pa kot normalno s (pre)majhno varnostno razdaljo. Očitno se je gospodu zazdelo, da mu avtomobil, ki je bil med nama vozi preblizu, pa je tako za opozorilo malo pritisnil na stopalko zavore. V trenutku sem pred seboj zaslišal cviljenje gum in pritisnil na zavori. Rahlo mi je spodneslo zadnje kolo in razmišljal sem, kako bo poleteti čez streho karavana pred menoj, ko se je cel cirkus le začel ustavljati. Hiter pogled v vzvratno ogledalo mi je dal vedeti, da tudi od zadaj ne bo nič hudega. Šlo je na tesno, a gospod prenapetež je dosegel svoje. Kolona se je razmaknila in laže sem zadihal. Nato do čateža nič več posebnosti. Cesto do tja z motorjem že poznava, dalje pa je zame vse bolj novo, saj se proti meji v tej smeri nisem vozil že več kot 15 let.

Mejni prehod obrežje me pričaka v soncu in z manjšo kolono tovornjakov. Pripravim si fotografski aparat, a ugotovim, da samo film, ki sem ga kupil spotoma ne bo dovolj. Pozabil sem na baterije. Torej tokrat brez fotografij. Poiščem pisarno mejne policije in pojasnim, da opravljam SMT in jih poprosim za žig. Prijazni policist me napoti do policista na samem prehodu in po kratkem pojasnilu o SMT v moji izkaznici tiči prvi žig.

Vesel se odpravim še do bližnjega prehoda Slovenska vas. Motor pustim na parkirišču ob prehodu in se napotim do policista v kontejnerju. Pojasnim mu, za kaj gre, toda tokrat naletim na strogo uradniški jezik mladega policista. Žig mi lahko da v potni list, drugam pa ne mi pojasni. Naj počakam na vodjo izmene, ki je odšel v obhod prehoda ! Več kot 20 minut pohajam v okolici prehoda in opazujem opravljanje »formalnosti« na meji. Mlad par na motorju se pripelje s hrvaške strani in ustavi pri policistu. Sledi pregled osebnih dokumentov in obvezno snemanje čelade. Temu sledi še pregled prometnega dovoljenja, ki je pri nas motoristih ponavadi v kakšnem od notranjih žepov zavit v kaj nepremočljivega in potem spet vse lepo nazaj. Voznik, verjetno navajen takih postopkov se sploh ne da spraviti s tira, sopotnica pa le pomenljivo skomigne z rameni, ko se najina pogleda za trenutek srečata. Pa sta le opravila. Naveličan čakanja, se spomnim, da lahko žig dobim tudi kje v bližnji okolici se že ves prepoten odpeljem do gostilne Kalin o kateri sem pred dnevi prebral zanimiv članek. Gostilna namreč stoji na sami meji in tako je del gostinskih prostorov na naši, del pa na hrvaški strani. Premočen odložim le čelado in rokavice in počakam natakarico. »Tri deci radenske z limono prosim« se glasi moje naročilo, ona pa le začudeno pogleda. »Žal vozim ji pojasnim« kar sicer vidi sama. Prijazno se nasmeji in mi postreže z mineralno vodo. Poprosim jo za žig gostišča in brez oklevanja mi ustreže. Njena prijaznost potolaži slabo voljo, ki sem si jo nakopal na prehodu. Tistim, ki boste to pot opravili za menoj svetujem le velik krog pred prehodom pa kar v gostišče Kalin.

Spet sem v sedlu in vijugam proti domu. Razmišljam ali se mi bo podobno dogajalo tudi na ostalih prehodih ? Trenutno je rezultat neodločen in le upam lahko, da bom naslednjič naletel na prijaznejše uslužbence.

Pot domov je prijetna, a pred Krškim se odločim, da podložim moje čapse z neoprenskimi podlogami, ki jih imam v bisagah. Ustavim na avtobusni postaji nasproti bencinske postaje in ravno ko tiščim podloge v čapse, se mimo mene v moji smeri pripelje skupina motoristov iz kluba Netopir. Veselo se pozdravimo in nadaljujejo mimo mene. Prvi skupini sledijo še dve manjši, skupaj kar kakih 17-18 motorjev. Prava paša za oči, takšnale kolona motorjev različnih znamk in tipov od cestnih do enduro in čoperjev, ne manjka pa tudi Gold wing.

Torej gremo dalje. Oblečem se do konca in spet v sedlo. Nedaleč od postaje naletim na isto skupino, ki se je ustavila na črpalki. Običajen tempo svoje vožnje malce upočasnim in čakam, da me bodo dohiteli. Zgodi se za Zidanim mostom. Eden za drugim me počasi prehitevajo, jaz pa koristim priložnost in si jih ogledujem vsakega posebej. Zadnjim se uspem nekako prilepiti za izpuh in se trudim da jih dohajam. Sami pošteni stroji in midva s 125 ccm jih le težko dohajava. Vesel družbe se tako pripeljem za njimi vse do Celja. Na prvem semaforju obtičim z zadnjima dvema iz skupine, ki sta nas dohitela šele tik pred Celjem. Nekaj besed v pozdrav in že mi izgineta izpred oči. Ni kaj s 125 ccm se pač ne morem meriti z njimi. Srečno Netopirji si mislim in da se še kdaj srečamo. Doma po stari navadi najprej očistim opremo in motor. Zapeljem ga v garažo in na priložnostnem zemljevidu, kjer sem si vse prehode označil z nalepkami narišem dve kljukici. Prva dva prehoda sta za menoj.

Dolžina ture približno 170 km.