Pa sem spet v sedlu. Navdušuje me misel, da imam cilj vožnje. Do sedaj sem vozil v glavnem brez posebnega cilja in kljub temu, da sem o SMT razmišljal že lani, me je zanjo pravzaprav navdušil policist, ki me je v aprilu letos ustavil na Lentu v Mariboru. Rutinska kontrola dokumentov se je končala s skoraj polurnim pogovorom, saj je tudi policist bil civilni motorist in mi je zaupal, da je prejšnji dan opravil v sklopu SMT kar 400 km dolgo pot. Takoj naslednji dan sem poklical na MOTO KLUB VETERAN in si naročil vso potrebno dokumentacijo.

In tako sem že na poti proti prehodu Dobovec. Pot preko Celja in Šmarja sem letos prevozil že dvakrat, saj imam za seboj v tem letu že čez 3000 km. Motor deluje v okviru svojih 125 ccm kot ura in pravi užitek je takole v četrtek popoldne vijugati po suhem asfaltu. Še nekaj kilometrov in že brzim mimo Rogaške slatine proti Rogatcu. S seboj imam zemljevid in doma sem predvidel najprej obisk prehoda Dobovec, na povratku pa še Rogatec. V Rogatcu tako zapeljem mimo prehoda in na črpalki še enkrat preverim svoj zemljevid. Vse ko po planu. Po lepo vijugasti cesti se pripeljem do prehoda in pustim motor kakšnih 50 m pred samim prehodom. Počasi odpešačim do policijskega kontejnerja. Pred njim stoji policistka, v njem sedi policist. Pozdravim in oddrdram svoj nagovor o SMT in žigu, ki ga potrebujem. Oba sta zelo prijazna in v kratkem razgovoru, mi predlagata še obisk bližnjega prehoda Gruškovlje, ki pa leži severno od Rogatca, ki sem ga izpustil in kamor se moram seveda vrniti.

Med pogovorom policist le bežno pogleda proti mojemu motorju in takoj zaključi kaj vozim. Ni kaj zadetek v polno. Nisem ga vprašal a najbrž je tudi sam nekaj motorista.

Kljub njunemu prigovarjanju, se odločim za osnovni načrt. Kmalu mi bo seveda žal a tako sem se pač odločil že doma. Spet sedem na kobilico in že drvim proti Rogatcu. Po poti srečam policijski avtomobil, namenjen proti prehodu. Najbrž smena za tista dva s prehoda si mislim. Bolj ko se bližam prehodu , bolj razmišljam o njunem predlogu. Doma sem skoval tak načrt zato, ke si še nisem uredil zelene karte, v Gruškovlje pa bi moral čez mejo. Prijazni policist mi je v razgovoru razložil da zelene karte za hrvaško ne potrebujem in tako je odpadla osnovna ovira. Odločitev je padla. Po žig na prehod Rogatec in nazaj preko Dobovca in hrvaške še na Gruškovlje.

Tudi na prehodu Rogatec sem naletel na prijaznega policista in brez težav pridobil že četrti žig. Počasi se popravlja tudi vtis iz prehoda Slovenska vas. Vsi pač nimajo vsak dan dobrega dneva.

Obrnem in spet sem na poti proti Dobovcu. Sredi poti mi nasproti zopet pripelje policijski avtomobil. V voznici prepoznam prijazno policistko s prehoda. Kaj si le mislita, ko me vidita takole na povratku. Žal sem ju opazil prepozno za pozdrav. Če se še kdaj srečamo, dam za kavo. Njun predlog je bil res dober. Po opravljenih formalnostih na naši meji – samo prikimajo mi z glavo, sem že pred hrvaško mejo. V vseh letih, kar nas je zgodovina ločila, sem bil preko te meje le dvakrat. Obakrat v lanskem letu. Nekako nelagodje čutim pred prehodom pa sam ne vem zakaj. Je že tako. Stojim pred carinikom. Samo rahel pomig z roko in že se ustavim pred policistko. Prijazen nasmeh in že odpeljem dalje. Ali imam srečo ali je to pač tako v navadi. Policist s prehoda Dobovec mi je že prej dal točen napotek kje naj zavijem na magistralno cesto proti Mariboru in tako brez zapletov, že čez dvajset minut zopet stojim pred hrvaško mejo. Tokrat želim ven. Precej bolj samozavestno se pripeljem do carinika. Postopek s prejšnjega prehoda se ponovi, enako pri policistu. Sem že čez ? Naenkrat je konec poslopij in ne vem, ali je mimo le hrvaška ali tudi že naša meja. No po približno dveh km le pridem do naše meje. Navajen sem na severno ali zahodno mejo, kjer iz enega prehoda vidiš drugega in prav čudno se počutim, takole vmes. No tudi pri naših opravim formalnosti in pridobim žig brez težav. Ko bi bilo le tako tudi na naslednjih prehodih si mislim.

Pot pod kolesa, pozno je že. Pred Ptujem zavijem v levo proti Majšperku. Koliko lepih krajev me še čaka na mojih poteh si mislim in uživam v prijetni vožnji. Na levi se dviguje Boč z mogočnim oddajnikom na vrhu. Malo prometa kljub delovnem dnevu mi omogoča lagodno vožnjo. V Poljčanah zavijem proti Bistrici namesto proti Konjicam. Prelepo je, da bi šel kar naravnost proti domu. Še nekaj klancev premagava in nekaj ovinkov pa sva zopet doma. Sledi čiščenje in obvezno pivo – za voznika seveda ne za motor.

Dolžina ture približno 190 km.