Pavličevo sedlo nad Matkovim kotom je moj današnji cilj. Prijetno sonce me greje pod čelado. Danes bom najprej preizkusil, če sploh lahko grem tako daleč. Moja težava je seneni nahod – alergija na cvetni prah. Za začetek si zadam etapni cilj Polzelo. Če do tja ne bo težav, bom nadaljeval. In res je vse kot sem upal. Odlično tesnenje moje Šubertke mi omogoča nemoteno veselje ne glede na ves cvetni prah, ki leti naokoli. Na domači terasi kar naprej kiham in se solzim, tukaj pod čelado pa vlada čisto ozračje. Mogoče je za to »krivo« le pravo razpoloženje pod čelado, morda pa je to res zasluga dobre čelade, kdo ve. Pomembno je, da na siceršnje težave lahko pozabim in se nemoteno prepustim užitkom vožnje. Pot do Mozirja sem letos prevozil že vsaj petkrat, više, pa sem se odpravil le enkrat v aprilu z Jankom. Takrat sva obrnila pred makadamskim delom ceste in se raje napotila preko Črnivca v Kamnik in nato preko Vranskega domov. Danes se makadamskemu delu ne morem izogniti. Pred menoj sta dva osebna avtomobila in pred njima »hruška« . Osebnih avtomobilov se rešim takoj po prehodu na makadam, »hruška« pa pušča za seboj tak oblak prahu, da dobesedno ne vidim ceste pred seboj. Razmišljam kako bo današnje čiščenje bolj zahtevno kot običajno, ko se dim v trenutku poleže, pred menoj pa se odpre lužasta pokrajina, ki bo nekoč cesta. Ob robu stoji domačin z vodno cevjo v roki in zadovoljen opazuje, kako je rešil svojo hišo pred obupnim oblakom prahu. Zame prava groza, saj bo današnje čiščenje res trajalo precej dlje kot običajno, popolnoma pa razumem domačine, saj v prahu, ki se sicer dviguje iz suhega dela gradbišča res ni mogoče živeti. Že več let se sprašujam, kaj vraga le počnejo tam na ministrstvu za promet, da ne morejo zagotoviti sredstev za popravilo ceste v ta biser Slovenije.

Zoprni del je hitro za mano in pozabljen in že vijugam v smeri proti Logarski dolini. V Lučah se spomnim, da imam tokrat v fotoaparatu tudi baterije ne le film in ga pripravim na akcijo. Med vožnjo bom poizkusil narediti nekaj posnetkov. Na vstopu v Logarsko dolino zavijem do koče za plačilo prispevka za vožnjo v samo dolino in poprosim prijazno dekle, da me posname na motorju z Dolino in hribi v ozadju. Privijem plin in se pripravim na gorsko cesto. V lanskem letu odprta cesta, ki sem jo jeseni že prevozil, je danes še lepša kot lani, opazim pa, da je zima pustila svoje posledice. Na dveh delih cesto sanirajo, saj je polovico vozišča odneslo. Na vrhu na višini 1339 m me pričaka (spet) prijazen carinik in policist. Žig šesti po vrsti je moj. Še posnete z aparatom, ki ga opravi carinik in že se spustim po vijugasti cesti navzdol.

Na nekaj mestih je cestišče narahlo zasuto s peskom, zato sem previden. Še enkrat se ustavim ob čudovitem pogledu na Ojstrico in naredim posnetek motorja s hribi v ozadju. Spomin mi uide 25 let nazaj, ko sva s Čajzom – mojim takratnim soplezalcem plezala smer Zmaj v centralnem delu Ojstrice. Lepi spomini na tisto obdobje počasi utonejo v pozabo med vožnjo po serpentinah navzdol. Na izteku ceste, tik pred vhodom v Logarsko dolino se mi odpre pogled na dve »hruški«, ki izpirata svoje trbuhe kar v potočku ki žubori iz strmine. Ne verjamem, da imajo v svojih aktih ISO 9001 predpisan tak način čiščenja svojih vozil . Čez čas mi je žal, da nisem naredil posnetka tega nelepega dogodka a sem se spomnil predaleč. Lahko bi ga poslal na CMC, ki je po napisih sodeč lastnik obeh vozil. Ne verjamem, da bi bili preveč veseli.

Zaspana Solčava je hitro za menoj, sledi makadam, pa Luče. Tu je že več življenja, v lokalih ob cesti je kar nekaj turistov ali pa so to morda le domačini. Kakorkoli, kraju dajo nekaj ritma in življenja.

Na poti iz Mozirja zavijem še na kavico in klepet v Letuš k svakinji in nato domov. Za menoj je še ena čudovita vožnja in nov pridobljen žig. Današnje čiščenje pa ni kar tako . Prah in blato sta povsod, jaz pa si želim, da bi se motor svetil kot ponavadi. Končno mi uspe priti do približno zaželejnega cilja in to proslavim s pivom. Pivo popijem po vožnji zato, ker sem še mlad voznik. Bo že bolje čez kakšno leto.

Dolžina ture približno 140 km.